User:Blueginger2/sandbox8

Bitka v Rumenem morju
Part of the rusko-japonske vojne
Šikišima strelja med bitko
Date 10. avgust 1904 Location Rumeno morje, pred polotokom Šandong, Kitajska 38°24′00″N 121°42′00″E) Result Taktično neodločeno Strateška japonska zmaga
Belligerents
Empire of Japan	Russian Empire
Commanders and leaders
Tōgō Heihachirō Dewa Shigetō	Wilgelm Vitgeft † Pavel Ukhtomsky
Strength
5 bojnih ladij 6 oklepnih križark 8 zaščitenih križark 18 rušilcev 30 torpednih čolnov	6 bojnih ladij 4 zaščitenih križark 14 rušilcev
Casualties and losses
226 mrtvih in ranjenih 2 bojni ladji resno poškodovani 1 bojna ladja rahlo poškodovana 1 oklepna križarka rahlo poškodovana	340 mrtvih in ranjenih 1 bojna ladja resno poškodovana 5 bojnih ladij rahlo poškodovanih več ladij zaprtih v nevtralnih pristaniščih

Bitka v Rumenem morju (Russian: Бой в Жёлтом море, Japanese: 黄海海戦, romanized: Kōkai kaisen) je bila pomorska bitka v rusko-japonski vojni, ki je potekala 10. avgusta 1904. V Ruski vojni mornarici je znana tudi kot Bitka 10. avgusta. Bitka je preprečila poskus ruske flote preboja iz Port Arturja in združitve z vladivostoško eskadro ter jo je prisilila k vrnitvi v pristanišče. Štiri dni pozneje je bitka v Korejskem prelivu podobno preprečila izplutje vladivostoške eskadre in tako sta obe eskadri ostali v sidriščih.

1. tihooceanska eskadra Ruske imperialne mornarice, ki ji je poveljeval admiral Wilgelm Vitgeft, je bila ujeta v Port Arturju od začetka pomorske blokade Japonske cesarske mornarice, ki se je začela 8. februarja 1904 z napadom na Port Artur.

Throughout late July and early August, as the Imperial Japanese Army laid siege to Port Arthur, relations between Admiral Vitgeft and Russian Viceroy Yevgeni Alekseyev increasingly soured. Viceroy Alekseyev, a former admiral, favored an aggressive sortie so as to enable the First Pacific Squadron to link up with the Vladivostok Squadron and thereby create a naval force powerful enough to challenge the Japanese fleet. Admiral Vitgeft believed in a fleet in being, which simply stayed at anchor, while at the same time contributing some of his weaponry to the land battle as the safest course to follow. Although passive, Vitgeft's preference was actually more in keeping with the Russian Navy's doctrine, which was building up strength (waiting for the arrival of the Baltic Fleet, also known as the 2nd Pacific Squadron), and then engaging the Japanese navy in decisive battle.